GOVEJA JUHICA

Otroci znajo biti zelo izbirčna bitja, to seveda veste. A kaj sem ugotovila? Skoraj vsi, tudi tisti, ki res skoraj nič je jedo (razen pomfija in pice), govejo (čisto) juho jedo. Juhu sem rekla ter jih na licu mesta vprašala iz česa je ta juha. Hm…..so me gledali, na kar se nekdo opogumi in pove; iz mesa! Dobro, si rečem nekaj bo. Kaj še vprašam? In nič….. opogumim se sama in naštevam zelenjavo, ki se kuha v goveji juhi. Nekaj otrok se zmrduje….fuj, nekaj jih debelo gleda, drugih nekaj se z mano strinja, eni pa presenečeni nad številom zelenjav, eden celo reče mnjam.  V meni pa zvoni…..joj, to bo najin naslednji mesečni sklop! Sodelavec me pogleda in reče seveda. Rečem; otroci, marca sami kuhamo govejo juho. Po šoku glede vse te zelenjave, sem bila presenečena nad vriskom otrok, dejansko so bili ZA!

Po maškarah v skupino prinesem zelenjavo. Zelenjavo si v našem krogu ogledamo, jo poimenujemo (poiščemo tudi prvi glas imena) ter vohamo. Presenečeni so, da bomo v lonec dali toliko zelenjave.

Pa si preberite nekaj prisrčnih izjav: Gomol kolerabe: to je zmešan krompir s kolerabo. 

:to je redkvica

Por: to je čebula/česen/paprika/koruza

Ojoj 

Kako pa por izgleda v lupini? 

Olupki rastejo gor 

Peteršilj: to je solata, zgleda kot deteljica 

Lovor: to je list za juho, je javorjev list 

Čebula: ona peče, če je predolgo gledaš, peče ker ima PEKLINO 

Ste se saj malo nasmejali? Naslednji dan prinesem še meso (brez tega seveda ne gre). Mateja ne pozabi mesa jutri, je nekaj otrok reklo preden sem odšla. No, sem si rekla, to gre pa za res, ni jim vseeno kaj počnemo.     

Tako, naše sestavine za pravo govejo juho so v loncu. Vprašam kaj še manjka? Res je, paradižnika nisem prinesla. In kaj še manjka: Ja, sol in poper. Pravim, da bomo to dodali v kuhinji. Veseli, seveda nekoliko nemirni zaradi navdušenja, počasi odidemo v kuhinjo.

Vsi smo v kuhunji, zdaj juho samo še solimo, jo pokrijemo in damo na ogenj.

Danes je bilo v naši vili Čara Čara še posabaj čarobno in domače. Vonj goveje juhe se je razširil prav v vsako sobo. Preden smo odšli na kosilo, smo preverili kako je z našo govejo juho. Ali se še kuha? Pravim seveda. Bili so prisrčni saj niso mogli verjeti, da se toliko časa kuha in da je ne bodo mogli jesti zdaj za kosilo. Ja otroci, toliko zelenjave in toliko časa, tako je. Nekoliko razočarani, a vseeno zadovoljni smo odšli na kosilo (ravno danes je bila na meniju vrtčevska goveja juha).

Ko sem ta dan odhajala domov, so otroci pravili: Mateja jutri poskusimo našo juho, Mateja, ne pozabi jutri, da ne boš ostala doma.

Juhu, napočil je trenutek. Danes izvem ali bom privabila kakšen nasmeh več na obraz. Ali bo nekdo poskusil zelenjavo, jedel juho, ki je iz toliko zelenjave, bodo zdaj kaj manj zbirčni, ko vedo, da je ta zelenjava osnova za omake, rižote….

Zelenjavo iz juhe so otroci rezali in tisti, ki so želeleli, so poskusili vse kar se je kuhalo. Nekateri tudi čebulo. O, kako sva bila ponosna! Iz lonca položim še meso in puf, v trenutku, ni ga več bilo. Na mizo sva položila tudi surovo zelenjavo. Lahko so ju primerjali. Tudi to so narezali in pojedli vso korenje in nekaj kolerabe in zelene.

Obema je bilo pri srcu prav lepo, saj gledati in doživeti to veselje in ponos otrok, ni kar tako. Ta poseben petek smo imeli za malico našo govejo juho s kroglicami! Otroci so po eno šalico juhe razdelili vsem sobam. Oni so za malico pojedli vso preostalo juho, bravo!

Ali se bo zdaj kaj spremenilo? To ne vem, a izkušnja, ki so ji bili deležni je bila prava, prav tako veselje in ponos otrok. Zato bova času pustila čas, saj ponavadi iz dobrega kaj zraste, počasi J.

 

 

Skip to content

Za izboljšanje vaše uporabniške izkušnje ta stran uporablja piškotke. Več informacij.

Piškotki na tej strani so nastavljeni na možnost "Dovoli piškotke", kar omogoča najboljšo uporabniško izkušnjo pri brskanju. S klikom na gumb "Velja" se s to nastavitvijo strinjate.

Zapri