Septembrski čas je za mnoge težak, naporen in izredno čustven mesec. Tako za otroke, ki se prvič srečajo z vrtcem, za tiste, ki se po dolgem času ponovno vračajo vanj, ki menjajo skupino, vzgojiteljice, morda celo odhajajo v drug vrtec … Težek je tudi za starše in vzgojiteljice. Včasih se zdi, da prav vsi v tem kaosu občutkov težko najdemo svoj mir. Je pa v tem času izredno pomembno, da si prisluhnemo, da predvsem otroku nudimo varnost in bližino. Seveda se tega strokovne delavke v Ježku dobro zavedamo. Vemo pa, da obstaja še nekje nekaj ali nekdo, ki lahko prisluhne in pomiri še tako velike solze in domotožje.

Gozd in vsa ta drevesa v njem nam od nekdaj dajejo občutek miru in domačnosti. Tako smo se z otroki za našo prvo skupno dejavnost 18. septembra podali v gozd poiskat svoje drevo. V gozdu smo najprej sklenili velik krog in ugotovili, da naše roke sklenejo krog tudi takrat, ko nekoga objamemo.

“Kaj pa če bi danes vsak od nas poiskal svoje drevo, ga objel, mu kaj sporočil, ga vprašal ali mu preprosto prisluhnil in se naslonil nanj …:” se je glasila naloga, ki so jo otroci dobili v gozdu. Seveda so se vsi naenkrat zapodili, precej glasno, lahko bi rekli, da ne ravno po gozdnem bontonu, k svojemu drevesu. Med akcijo iskanja/izbiranja svojega drevesa je prišlo tudi do konfliktov, kdo bo v boju zmagal za izbrano drevo. Otrokom smo hitro pomagale z mislijo, da smo le v gozdu in je dreves več kot dovolj za vse. Ko so se nakako razporedili ob svojih drevesih, je v nekem trenutku nastala prav prijetna tišina. V objemu dreves so otroci izgledali čudovito in predvsem varno ter mogočno. Neopisljiva sreča je, ko vidiš objokano deklico, ki se v trenutku umiri, ker verjame, da njeno drevo, ki ga močno drži v objemu, pošilja njena sporočila preko listkov njeni mamici. In neopisljiva sreča je, da otroci znajo bivati z naravo in da se zavedajo, kako mogočna in močna pa tudi pravljična je.

Z drevesi se bomo še objemali in verjamem, da nam bodo v letošnjem letu pomagala premagati še marsikatero stisko in nam sporočila še mnogo čudovitih zgodb.

Poskusite kdaj objeti drevo. Res zna biti, da vam potem bolje bo.

         

Urša Dubravica

Skip to content

Za izboljšanje vaše uporabniške izkušnje ta stran uporablja piškotke. Več informacij.

Piškotki na tej strani so nastavljeni na možnost "Dovoli piškotke", kar omogoča najboljšo uporabniško izkušnjo pri brskanju. S klikom na gumb "Velja" se s to nastavitvijo strinjate.

Zapri