V ponedeljek, 23. 9., smo se vse tri skupine odpravile na sprehod v gozd. Kar tako, malo raziskovati in pohajkovati. Ko pa smo se ustavili na jasi, se igrali z liski, vejicami, storži in še čem, smo iz daljave zaslišali čudovit glas. Nekdo je prepeval v nenavadnih tonih … Zanimiva gospa, ovita v jesenske barve, s košaro v rokah, se nam je počasi približala. Tako skrivnostna je bila …
Predstavila se nam je kot Botra jesen. Oh, kakšna sreča, da nas je našla, saj je popestrila naš sprehod. Predstavila nam je skrivnostni inštrument (ukulele), zabrenkala nanj in nas povabila, da na te čudovite zvoke zaplešemo z njo kot listki, ki padajo z dreves.
Še eno skrivnost je imela v košari. Ampak smo ji obljubili, da ne bomo nikomur povedali, kaj je delila z nami. Seveda, skrivnosti se ne izda. Ko smo jo tako radovedno opazovali, spraševali, se pogovarjali z njo, nas je povabila, da vsak poišče svoje drevo in ga objame. V objem smo skrili željo, da se listi drevesa obarvajo v najlepše jesenske barve. Lepo je kdaj pa kdaj takole objeti drevo. Zares dobro nam je delo.
Zdaj jo bomo še kdaj obiskali, morda bomo še skupaj zaplesali in se objeli. Morda pa ima Botra jesen v svoji košari še kakšno skrivnosti, ki bi jo rada delila z nami. Kdo ve.
Zapisala: Urša Dubravica